Temeljita prenova celotne vile Mayer in vrta je potekala v letu 2009 na pobudo občine Šoštanj ter pod nadzorom ZVKDS OE Celje. Del sredstev za prenovo je občina pridobila tudi iz skladov EU.

 

V našem podjetju smo prevzeli vsa restavratorska dela v vili Mayer in jih s pomočjo zunanjih sodelavcev tudi uspešno zaključili konec lanskega leta.

 

 

 

Meščanska vila se nahaja v severnem delu naselja, na Kajuhovi ulici 9. Ta del naselja spada pod

t. i. šoštanjski trikotnik, ugrezninsko območje Premogovnika Velenje, ki so ga v približno zadnjih

nekaj več kot desetih letih, izvzeli iz nameravanega izkopavanja premoga. Od leta 1975 so bile vse stavbe na tem območju predvidene za rušenje.

 

Zunanjščina stavbe kaže enostavno stavbno maso s čopasto streho, ki jo krasi vogalni stolpič s

strmo piramidasto streho. Vrh stolpiča je okrašen z dekorativnim kovanim zaključkom. Celotna

zunanjščina ima arhitekturno členitev s horizontalnimi pasovi v pritličju, močno poudarjenimi

šivanimi vogalniki ter okenskimi obrobami. V pritličju so to le čela s sklepniki, ki sledijo segmentni liniji oken. Na dvoriščni strani so okna v pritličju pravokotna s profiliranimi okenskimi policami, brez dodatne členitve. V nadstropju pa so okenske odprtine poudarjene s pravokotnimi obrobami s sklepniki. Okna so dvokrilna z nadsvetlobo, z izjemo okna v nadstropju na severozahodni steni ob altanu, ki je trokrilno z nadsvetlobo. Okenske odprtine v nadstropju pa

poleg pravokotnih obrob s sklepniki členijo še profilirane okenske police s podokenskimi tablami

v obliki dvojnega pravokotnika.

 

Pritličje in nadstropje ločuje profilirani venčni zidec, ki se v enaki obliki ponovi kot strešni zidec. Celotno stavbo obteka tudi talni zidec, obložen s kamnom. Osrednji likovni poudarek predstavlja nadstropni leseni altan. Stoji na betonski balustradni ograji vhodnega podesta kot lesena konstrukcija slopov, lokov in polnil z bogato rezljano ornamentiko arabesk in zamreženih polj.

 

Dvokrilna vhodna vrata so v zgornjem delu zastekljena in varovana z umetelno kovano mrežo. Tla prekrivajo šestkotne šamotne ploščice. Dvoriščna fasada je sedemosna. Poudarjena je z osrednjim stopniščnim izzidkom, ki ga prebijajo: vhod v pritličju, pravokotno okno s členitvijo na sredini, ki prekinja profilirani venčni zidec, ter pravokotno okno s členitvijo v nadstropju.

 

Poudarek dvoriščni fasadi daje še zadnja, sedma os, ki ima v pritličju dodaten stranski vhod, dvignjen na šestih stopnicah. Nad stranskim vhodom se nahaja še lesen balkonček z nadstreškom, podpirajo jih štiri kovane, dekorativno oblikovane konzole.

 

Notranjščina predstavlja tipično zasnovo meščanske hiše z reprezentančnim komunikacijskim

delom, ki ga sestavljajo: vhodna veža, stopnišče ter veža v nadstropju. Stene vhodne veže členijo pilastri. Med njimi so vhodne odprtine v pritlične prostore, ki so opremljene s kasetiranimi vrati.

 

Na polnih stenah vhodne veže so polja, ki s štukiranimi profili ponazarjajo slepe vratne odprtine. V osrednjem delu veže sta pod stropom z akantovimi listi okrašeni konzoli, ki nosita preklado. Strop veže krasi še štukirani motiv baročno oblikovane kartuše z rastlinsko ornamentiko. Talno površino pred glavnim vhodom, pritlično vežo in stopnišče prekrivajo šestkotne šamotne ploščice v obliki satovja, črne, rdeče in bele barve.

 

Ostali prostori v pritličju so brez likovno – arhitekturnih poudarkov. Imajo ravne stropove, tla prekriva klasični parket. Vratne odprtine so danes brez kasetiranih vratnic. Dvoramno stopnišče ima bogato, z viticami oblikovano kovano ograjo s kovanim kandelabrom – svetilko, ki je danes uničena. V nadstropju stopnišče od veže loči novejši vetrolov. Nadstropje je zasnovano kot piano nobile.

Pod stropom veže v nadstropju se spet pojavijo konzole, ki so enako oblikovane kot tiste v pritličju. Tukaj gre za štiri konzole, ki poudarjajo osrednji prostor veže, vendar brez štukirane ornamentike na stropu. Talna keramika je nežnejše strukture in vzorca.

 

Dvokrilna vrata, ki vodijo iz veže v osrednji dvoranski prostor, krasijo dekorativna barvna stekelca v tehniki vitraja. Strop osrednjega dvoranskega prostora krasi poslikava z romboidnimi in kvadratnimi polji, v katerih je naslikana stilizirana rastlinska ornamentika. Strop je raven, tla

prekriva klasični parket, iz prostora je izhod na leseni rezljani altan.

 

V prostorih jugozahodnega dela nadstropja sta se ohranili dve lončeni peči z neorenesančno motiviko na pečnicah. Prostori so med seboj povezani s prehodi s kasetiranim stavbnim pohištvom.

 

Podstrešje je urejeno kot umetniška delavnica. Tla prekrivajo lesene podnice, tudi strop in stene

so v celoti obložene z lesom. Železna vrata, ki vodijo na podstrešje so protipožarna. Vila je v jugozahodnem delu tudi podkletena, prostori imajo plitke kapaste oboke z močno izraženimi oprogami.

 

Ostanek nekdanjega mogočnega vrta vile je neznaten. Ohranjen je le del travnate površine ob

glavni in stranskih fasadah, posejan z nekaj drevesi in grmičevjem. Vila Mayer je bila zgrajena v začetku 20. stoletja v stilu poznega historizma in predstavlja odličen primer meščanske vile. S svojo slikovito zunanjo podobo, obogateno z arhitekturnimi simboli kot so: vogalni stolpič, leseni rezljani altan, kvalitetna izvedba fasadnih elementov ter bogato krašena notranjščina, ponazarjajo družbeni status in okus lastnika.

 

Vila Mayer se s svojo arhitekturno celovitostjo, dobro ohranjenostjo ter likovno – arhitekturno

kvaliteto, uvršča med najpomembnejše arhitekturne spomenike v občini Šoštanj. Kot umetnostni

in arhitekturni spomenik lokalnega pomena je bila razglašena z odlokom o razglasitvi kulturnih

spomenikov v občini Šoštanj, Uradni list Občine Šoštanj, št. 3/2006-3.

 

 

 

Odvetnik dr. Franc Mayer (1866–1940), za Šoštanj pomembna in vplivna javna osebnost, je dal

vilo postaviti predvidoma leta 1905. Leta 1928 je postal šoštanjski župan, od leta 1926 naprej pa

je deloval tudi kot podnačelnik upravnega odbora meščanske šole. Na njegovo pobudo je mesto

Šoštanj med leti 1929–1931 dobilo vodovod.*

 

Dr. Mayer je s svojo družino gojil pestro družabno življenje. Veliko so brali, imeli so tudi bogato

knjižnico, pretežno v nemškem jeziku. Prijateljevali so z mnogimi intelektualci, ki so bili del

takratne elitne šoštanjske družbe. Pogosto so prirejali zabave in druženja s prijatelji. Na vrtni parceli, ki je bila takrat seveda precej večja od današnje, pa so s pridom uporabljali teniško igrišče. Mayerjevi so si dom uredili tako, da je bivalni del predstavljalo nadstropje. V osrednjem

dvoranskem prostoru je bil urejen dnevni prostor z jedilnico. Kuhinja s shrambo je bila v vzhodnem delu nadstropja. Prostor na severovzhodni strani nadstropja, ter prostora na jugozahodni strani pa so bili namenjeni drugim bivanjskim funkcijam.

 

V severozahodnem delu pritličja sta bili urejeni odvetniška pisarna na zahodni strani ter knjižnica

na vzhodni strani. Stranke so v odvetniško pisarno vstopale skozi vrata v stolpiču, ki so jih po

vojni predelali v okno. Skozi stranski vhod na dvoriščni strani se je vstopalo v pralnico in

umivalnico. Vitel ob stranskem vhodu na dvoriščni strani so uporabljali za transport kurjave v

nadstropje. Temu namenu je služil tudi balkon v nadstropju, nad stranskim vhodom. Vsako

nadstropje pa je imelo svoje sanitarne prostore v jugovzhodnem delu, ob stopnišču. V kleti so

imeli sode z vinom in jabolčnikom, del kleti pa je bil namenjen shrambi. V njej so bila posebna

korita z zemljo, namenjena pa je bila prezimovanju vrtnin.

 

Vrt s parkom je bil pred drugo svetovno vojno, ko je bil precej poškodovan, urejen v angleškem

stilu. Ob poti do vhoda so stale akacije, na severovzhodni strani je bilo teniško igrišče, na

dvoriščni strani pa kokošnjaki ter zelenjavni vrt, ograjen s pušpanom. Dvoriščna fasada je bila

obdana z vzpenjavkami. V parkovnem delu za vrtom in kokošnjaki so stala mnoga različna

drevesa, med njimi tudi ciprese, različne vrste ceder, gladki bor, javor, magnolije. Celotna parcela

je bila ograjena z javorjevo živo mejo. Ob njej so rasle tudi leske, ribez in različne vrste vrtnic. Na koncu poti, ki je razdeljevala parkovni del na pol, je bilo razpelo. Park vile se zaradi gradnje šolske telovadnice Ivana Röcka – Bibe ni ohranil. Vilo sta sin in hči dr. Mayerja z darilno pogodbo izročila družini De Costa, ki je živela z njima kot podnajemniška družina.

 

Vso stilno pohištvo so po dedovanju vile dostavili Mayerjevim sorodnikom v Slovenske Konjice, družini Pipuš.. De Costovi so v vili živeli še do leta 1983, ko so jo morali prodati Premogovniku Velenje. Danes je v uporabi članov Društva šaleških likovnih umetnikov le podstrešje, medtem ko so drugi prostori v vili neizkoriščeni.

 

 

 

Sama stavba je relativno dobro ohranjena, saj je bila ves čas večinoma dobro vzdrževana in tudi

obnovljena. Obnova vile je potekala postopoma, pod okriljem Premogovnika Velenje, večinoma

med leti 1984–1996. V letih 1984 in 1987 so se vršila dela obnove elektroinštalacij in sanacija

kleti. Leta 1992 so obnovili fasado in strešno kritino. Takrat so zamenjali tudi nekatera okna v

pritličju in nadstropju, ter dvojna vrata, najbrž na dvoriščni fasadi. Leta 1996 pa je sledila še

sanacija stropa nadstropja, za potrebe ureditve podstrešja. Na zunanjščini je precej okrnjen umetelno rezljani leseni altan, saj mu na določenih mestih manjkajo rezljana lesena okrasna polnila, poškodovana je baza enega od slopičev, tla pa se posedajo.

 

Problem notranjščine predstavlja nivo tal v pritličju in nadstropju, saj se poseda v vhodni in

nadstropni veži, ter v nakaterih drugih prostorih. Tlak v pritličju in ploščice v nadstropju so na

določenih mestih poškodovane zaradi posedanja tal. Parket v pritličju je po vseh prostorih še

dodatno prekrit z različnimi PVC podi. Stropovi so v vseh prostorih ravni, stene so belo beljene

in razen štukatur ter konzol v veži pritličja in nadstropja, brez posebnosti. Štukature in konzole so

večkrat prebeljene in delno poškodovane. Dvokrilna vrata, ki vodijo iz nadstropne veže v dvoranski prostor, krasi vitraj. Sestavljen je iz rdečih, modrih, zelenih in brezbarvnih stekelc, ki so na določenih mestih razrahljana, ponekod pa manjkajo.

 

V slabšem stanju je stropna poslikava dvoranskega prostora v nadstropju, saj so na določenih mestih poškodbe nekdaj nameščenih neonskih luči. V prostoru stoji klavir starejše izdelave (prva polovica 20. stoletja), ki so ga dobili v dar šaleški likovniki. Vila ima v vseh prostorih nameščene neprimerne neonske luči. Toplotne in elektro inštalacije so v vseh prostorih nameščene po stenah, na vidnem mestu.

 

P.S. Med obnovo smo v več prostorih in na hodnikih odkrili še dodatne poslikave, ki v tem

        programu niso zajete, ker so bile prekrite z beleži.

                                                                                 

                                                                                                          Luka Bogovčič