Obstajajo biseri kulturne dediščine, ki nikoli ne bodo videli javnih sredstev

Odnos Slovencev do kulturne dediščine je izjemno dober. A nažalost le takrat, ko gre za tujo dediščino. V Sloveniji pogosto najdemo ljudi, ki so navdušeni nad lepotami italijanske, španske, grške umetnosti ..., svojo hišo pa so preoblekli v fasado kričeče žive barve, ob njej počiva vrtni palček, ki je skrit za ograjo iz betonskih stebričkov, na vhodnem portalu pa nas pozdravi odlitek orla v letu.

No, morda le ni vedno tako hudo, kot smo zapisali zgoraj. Luka Bogovčič iz podjetja Triptih oziroma Restavratorskega ateljeja Bogovčič se strinja z zgoraj zapisanim, a obenem poudarja, da se zavedanje o pomembnosti in lepotah dediščine vseeno krepi: »Tako je ljudi, ki razumejo tudi njen pomen in vrednost za vse nas ne glede na lastništvo, vedno več.«

Z lastno obnovo lahko naredimo nepopravljivo škodo

»Še vedno se dogaja, da nas ljudje pokličejo in vprašajo, kako in s čim bi lahko popravili kakšen kos, tako v slogu sam svoj mojster. A na srečo je tudi tega vedno manj,« razlaga Bogovčič. Restavriranje je namreč zahtevnejši proces kot obnova z bližnjicami in poenostavitvami, zato pa je končna podoba veliko lepša in pristnejša. Poleg zakonskih omejitev, ki se bolj ali manj upoštevajo, pa so pomembni tudi posameznikova razgledanost, občutek za ohranjanje lepega in spoštovanje starega. Ljudje, ki spoštujejo objekte iz naše zgodovine, tako znajo ceniti tudi strokovno restavriranje.

Kot pojasnjuje Bogovčič, so se zaradi tega v podjetjuo dločili, da temu področju namenijo več pozornosti: »Želimo si, da nas stranke obiščejo v ateljeju in si ogledajo procese restavratorskega dela. Tako dobijo vpogled v delo restavratorja in spoznajo postopke. Večina si niti ne zamišlja, kako zahtevni in dolgotrajni so lahko restavratorski posegi.« 

Več na: www.finance.si/?MOD=show&id=349620